Je možno, da bi v dobi recesije, ko vsak išče svoj prostor pod soncem, razmišljali ali celo delovali v duhu fair play-a? Kaj bi to sploh pomenilo? Morda to, da bi odstopili projekt tistemu, ki ga bolj potrebuje, pomagali naročnikom tako, da bi storitve izvajali popolnoma brezplačno ali še kaj bolj iluzornega? Menim, da nič od tega in menim, da tega tudi nihče ne pričakuje.

Bi pa sam in verjetno še marsikdo, bodisi je na strani izvajalca kot na strani naročnika, pričakoval »pošteno igro« pri izvajanju storitev oz. poslovnih odnosov nasploh. Verjetno ni edini dejavnik, pa vendar se bom tokrat osredotočil na cenovne politike nekaterih izvajalcev iz IT branže. Priznam, da se tudi sam strinjam s tezo, da je vsaka storitev ali rešitev vredna vsaj toliko kot je nekdo za njo pripravljen plačati. Vendar je možno to izvajati striktno in za vsako ceno? Je možno govoriti o fair ceni? Prepričan sem, da obstaja »ne-fair cena« pa še to je v primerih, ki so me privedli do tega razmišljanja, blag izraz. Kaj je »fair« oz. sprejemljivo bodo od primera do primera presodili naročniki, pri čemer pa nekaj tisoč EUR za nekaj ur dela ali zaračunati urno postavko eksperta za opravilo na nivoju tehnika nikakor ne more vzdržati.

Vsi si prizadevamo čim bolje unovčiti naše storitve, toda kljub temu obstajajo meje, ki jih v duhu partnerskega odnosa z naročniki enostavno ne bi smeli prestopiti in to tudi takrat ko biznis cveti. Glede na izkušnje iz trga trdim, da lahko v našem podjetju FAIR PLAY zapišemo z velikimi črkami.

Izpostavljena problematika nas sicer nekoliko ovira pri realizaciji določenih projektov, a smo kljub temu tudi v tem vročem mesecu bili zelo dejavni. Ob novih tehnologijah prihaja tudi nov produkt. Več o tem v novicah.

Christian Ribič

managing partner